Oskar ne sme dvigniti več kot 5 kilogramov
Po izvidu magnetne resonance, ki je pokazala izbočenje (protruzijo) medvretenčne ploščice ledvenega dela je bilo Oskarju naročeno naj ne dviguje bremena večjega od petih kilogramov. Od »slikanja« ledvenega dela hrbta, katerega namen je bil najti vzrok težav njegovih bolečin, je minilo že 2 leti. Od takrat se je njegovo življenje obrnilo na glavo. Bolečina ledvenega dela je še vedno prisotna, poleg tega se Oskar že nekaj časa sooča z bolečino v Ahilovi tetivi in pekočo bolečino med lopaticami.
Oskarjevo stanje je povzročil nasvet, ki ni vseboval časovnega okvirja in sicer izogibanje dvigovanju bremena težjega od petih kilogramov.
Zakaj je do tega prišlo?
Ob določenih bolezenskih stanjih in po operativnih posegih je svetovano izogibanje bremen težjih od X kilogramov. Telo ima svoje zakonitosti celjenja, prav tako ob poškodbi tkivo izgubi toleranco na določene tipe obremenitve. Takrat je pametno svetovati izogibanje določenih aktivnosti, v kolikor smo sposobni podati:
– približen časovni okvir (kako dolgo),
-tip obremenitve oziroma način obremenjevanja (torzijske, strižne, kompresijske,… sile)
– vzrok zakaj naj se (v tem primeru) izogibajmo dvigovanju bremen težjih od 5 kilogramov.
Zavedati se moramo tudi, da 5 kilogramov ni vedno 5 kilogramov. Z vidika obremenjevanja hrbtenice bo 5 kilogramov dvignjenih pol metra pred telesom predstavljajo veliko večje strižne sile na ledveni del, v primerjavi z dvigom izvedenim blizu središča telesa.
V kolikor pričakovan časovni okvir ni podan, človeku s težavo sporočamo, da je do konca življenja obsojen na izogibanje obremenitvi. Z nasvetom naj se izogibamo težkih bremen ne upoštevamo sposobnosti prilagajanja telesnih tkiv na obremenitev. V kolikor upoštevamo biološke zakonitosti našega telesa, lahko posamezne strukture ponovno naredimo odpornejše. Zavedati se je potrebno tudi, da telo vedno išče načine s pomočjo katerih lahko nalogo opravi (kompenzacije), kar je lahko zelo uporabna lastnost, saj lahko tudi v primeru strukturne spremembe najdemo strategije, s pomočjo katerih nadaljujemo z aktivnostmi vsakdanjega življenja.
Kako je Oskar ugotovil kakšno težavo ima?
Oskar se je seznanil z osnovami znanosti o bolečini in ugotovil, da strukturna sprememba v njegovem telesu ne proži nujno njegove bolečine. Prav tako pa je spoznal, da je bolečina sestavljena iz več faktorjev in je v njegovem primeru najbrž skupek:
-preteklih neuspešnih terapij, ki po njegovem mnenju niso bile učinkovite
-strahu pred gibanjem
-različnih razlag o njegovih težavah, ki jih je prejel tekom dveh let
-samega načina gibanja (drže, aktivnosti in bremena s katerimi se srečuje na dnevni bazi)
Kako naj se Oskar loti svoje težave?
Oskar se je primerjal z osebo kakršna je bil pred postavljeno diagnozo. Ugotovil je, da je bila najdba na njegovi ledveni hrbtenici morebiti tam prisotna že dalj časa. Kljub temu se je nekaj let nazaj, kljub bolečini brezskrbno gibal naokoli. Vse se je spremenilo z nasvetom naj se bremena izogiba, kar je Oskar ponotranjil. Od takrat dalje je jemal svoj ledveni del hrbta kot nekaj krhkega in lahko zlomljivega.
Spoznal je cikel v katerega se je ujel.
Strah pred bremenom, saj sem krhek (prepričanja in strah)àizogibanje aktivnostim, ki sem jih prej počel à pešanje fizične kondicije telesa à preobremenitev tkiva, ki ni več prilagojeno na prejšnji nivo obremenjevanja
Bolela ga je tudi Ahilova tetiva. Po daljšem raziskovanju je spoznal, da tetive lahko izgubijo svojo sposobnost in povzročajo neprijetno bolečino takrat, ko jih:
-preobremenimo
-premalo obremenjujemo
V Oskarjevem primeru je šlo zaradi strahu pred aktivnostmi za odsotnost ustreznega obremenjevanja na dnevni ravni, ki ohranja naše tetive zdrave in učinkovite.
Neaktivnosti je sledil tudi upad mišične mase in mišične vzdržljivosti, kar se je v Oskarjevem primeru pokazalo kot neprijetna bolečina med lopaticami po daljšem sedenju.
Ker se Oskar zaveda, da »izgubljenega« ne bo nadoknadil čez noč je poiskal pomoč prijatelja kineziologa, ki je poiskal in mu predstavil prožilce njegove bolečine ledvenega dela hrbta in mu pomagal voditi proces varnega obremenjevanja in postopnega prilagajanja telesa na večjo zmogljivost.
Čez 6 mesecev se Oskar počuti močnejšega, strah pred novimi aktivnostmi je že skoraj izgubil. Bolečino ledvenega dela hrbta še vedno občuti. Vendar ta je prisotna v manjši meri in redkeje. Najpomembneje pa je zavedanje, da ni krhek in da nekaj v njegovem telesu ni pokvarjeno. Prav tako je spoznal, da bolečina ne izhaja le iz ene strukture v telesu ampak je skupek dogajanja v:
-fizičnem telesu (bio)
-njegovih strahov in prepričanj (psiho)
-nevzpodbudnih sporočil, ki jih je bil tekom rehabilitacije deležen (socialno).
Prvo pravilo strokovnjakov, ki delate z ljudmi je: Ne škoduj.
Tega se dobro zavedamo, ko gre za izbiro strategije zdravljenja oziroma rehabilitacije. Zavedati pa se moramo tudi, da so pogosto besede tiste, ki naredijo največ škode.
[/et_pb_text][/et_pb_column][/et_pb_row][/et_pb_section]